Ali so plače v lekarnah res nizke in zaposleni preobremenjeni?

V zadnjih tednih smo v javnosti znova priča razpravi o plačah in obremenjenosti farmacevtov, v okviru katere je spletni medij Finance objavil članek z naslovom »So plače v lekarnah res nizke in zaposleni preobremenjeni?«. Kot delavski predstavniki farmacevtov čutimo dolžnost, da na tovrstne interpretacije stanja jasno in strokovno odgovorimo. Takšni članki namreč vplivajo na ugled poklica, poleg tega pa s poskusom vpliva na javno mnenje otežujejo našo zmožnost pogajanj za izboljšanje delovnih pogojev.

V nadaljevanju objavljamo odgovor, ki razkriva pomanjkljivosti argumentacije, napačno predstavljene informacije ter primerjavo z dejanskim stanjem na terenu – od sistemsko prenizkih osnovnih plač do vse večjih obremenitev zaposlenih v lekarnah.

Z našim odgovorom želimo prispevati k bolj informirani javni razpravi, ter opozoriti na to, da trenutni sistem ni vzdržen – ne za zaposlene, ne za paciente.

Članek v Financah navaja:

So plače v lekarnah res nizke in zaposleni preobremenjeni? To trdi lekarniška zbornica, naša analiza pa kaže precej drugače. V Lekarni Ljubljana je povprečna izplačana plača farmacevta I novembra lani znašala 4.463 evrov bruto, decembra pa 6.210 evrov zaradi dodatka za prodajo na trgu. Izplačane povprečne plače farmacevtov (magistrov farmacije) in farmacevtskih tehnikov v lekarnah še zdaleč niso grozno nizke in tudi precej naraščajo, kaže naša analiza. Tudi farmacevtov ni malo: Slovenija je po številu farmacevtov na lekarno na visokem petem mestu med 30 evropskimi državami. Lekarniška zbornica pa medtem predlaga nižji normativ pri obdelavi receptov in višje plačilo, češ da strokovni kadri zaradi prenizkih plač in preobremenjenosti odhajajo iz lekarništva. Lekarniška zbornica je pred nedavnim svoje predloge (več o tem v nadaljevanju), naslovljene na ministrstvo za zdravje in ZZZS, pričakovano utemeljevala s povprečnimi osnovnimi plačami farmacevtov in tehnikov v javnih zavodih. Zato smo pogledali dejansko izplačane plače – te so zaradi visokih dodatkov iz naslova prodaje na trgu in drugih dodatkov – precej višje.

Naš odgovor:

Članek uporablja podatek "Slovenija je peta med 30 evropskimi državami po številu farmacevtov na lekarno (3,88)" kot argument, da farmacevtov ne primanjkuje. Vendar pa ta podatek ne more pravično primerjati obremenitve zdravstvenih delavcev med državami zaradi bistveno drugačne organizacije lekarniške dejavnosti. V številnih državah, npr. v Italiji, Grčiji ali na Portugalskem, imajo lekarne drugačen pravni in organizacijski status – pogosto jih upravljajo posamezni farmacevti kot lastniki in zato imajo enega magistra na lekarno. V drugih državah pa prevladujejo velike verige z več zaposlenimi, kjer magistri farmacije predstavljajo manjši delež zaposlenih v lekarni, kot v Sloveniji. V Sloveniji lekarne izvajajo javno službo, kjer en farmacevt pogosto poleg svojih strokovnih nalog pokriva tudi vodstvene in pedagoške naloge.

Članek v Financah navaja:

Zbornica poudarja le osnovne plače

Lekarniška zbornica navaja, da je osnovna plača magistra farmacije decembra 2024 v povprečju znašala 2.786 evrov bruto, januarja 2025 pa 2.895 evrov bruto. Januarja je, spomnimo, prišlo do prvega od šestih povišanj v okviru plačne reforme javnega sektorja. Podatki zbornice za druge profile zaposlenih v lekarništvu so v tabeli.

Izplačane plače so za tretjino višje

Na portalu plač javnega sektorja so zadnji dostopni podatki o izplačanih plačah za december 2024; izračunali smo jih iz mase plač z dodatki, delovno uspešnostjo, nadurami ter iz števila zaposlenih. Na različnih delovnih mestih farmacevtov (magistrov farmacije), brez vodij, v javnih lekarnah, bolnišnicah in drugih javnih zavodih je bilo decembra lani 827 zaposlenih, povprečna izplačana plača pa je znašala 3.786 evrov bruto. To je tisoč evrov več oziroma 36 odstotkov več od povprečne osnovne plače magistra farmacije za december 2024, ki jo poudarja zbornica. Še to, izplačana povprečna plača farmacevta za december 2024 je za sedem odstotkov višja, kot je bila pred letom dni, in za 38 odstotkov višja kot decembra 2019, kaže portal plač. Na njem sicer ni podatkov o plačah pri zasebnih lekarnarjih s koncesijo.

Naš odgovor:

Avtor članka tukaj navaja le, da je povprečna plača magistra farmacije zrastla, brez da bi to umestil v širše dogajanje na področju plač v zadnjih letih. Nikjer ne omenja razlogov za rast. Znotraj celotnega javnega sistema so povprečne plače narastle. Tako zaradi odprave dolgoletnih plačnih nesorazmerij in še posebej zaradi visoke inflacije, ki smo jo v zadnjih letih vsi občutili. Navedba, da so se izplačane plače farmacevtov v petih letih povečale za 38 %, ne pomeni, da so te plače posebno visoke ali da je njihova rast izstopajoča. Po podatkih Statističnega urada RS se je povprečna bruto plača v Sloveniji v istem obdobju (december 2019 – december 2024) povečala za več kot 51 %, kar pomeni, da so plače farmacevtov relativno nazadovale. Ko to povežemo še z dejstvom, da del dodatkov ni zagotovljen sistemsko, temveč pogojen s presežkom iz tržne dejavnosti, postane jasno, da so opozorila o preobremenjenosti in prenizki osnovni plači več kot upravičena.

Slika 1 Vir: SURS

Članek poleg tega kritizira tudi navidezno velik dodatek k osnovni plači. Pri tem se je potrebno zavedati, da tu govorimo o strokovnih delavcih, ki so svojim pacientom na voljo prav vsako uro vsakega dneva. Iz tega razloga opravljajo delo v izmenah, v neenakomerno razporejenem delovnem času, v nočnih dežurstvih, prav tako pa delajo ob dela prostih dnevih. Poleg tega opravljajo tudi pedagoško delo – mentorstvo dijakom, študentom in pripravnikom. Za vse navedene obremenitve so sindikati že davno izborili dodatke k plačam.

Kar se tiče dodatka iz naslova prodaje in storitev na trgu, pa ne moremo mimo dejstva, da je plačilni sistem v zunanjih lekarnah zastavljen na ta način, da je potrebno zajeten del, tudi osnovnih plač, pokriti iz prodaje izdelkov splošne rabe.

Članek v Financah navaja:

Kakšne so plače v Lekarni Ljubljana

Za primerjavo smo podrobneje pogledali še izplačane plače zaposlenih v Lekarni Ljubljana, spet smo jih izračunali iz razpoložljivih podatkov na portalu plač javnega sektorja.

Povprečna izplačana plača magistra farmacije na delovnem mestu farmacevt I (teh imajo največ) v Lekarni Ljubljana je decembra znašala 6.210 evrov bruto, farmacevtskega tehnika II (teh imajo največ), torej kadra s srednješolsko izobrazbo, pa 3.988 evrov bruto.

Naš odgovor:

Uporaba Lekarne Ljubljana kot primera višine izplačane plače farmacevta je neprimerna kot splošen argument za razmere v lekarništvu po državi. Ljubljana kot glavno mesto in gospodarsko središče države ima najvišji standard, ter tudi najvišje prihodke iz tržne dejavnosti, kar neposredno vpliva na višje dodatke k plačam. Poleg tega so delovna mesta »farmacevt I« praviloma zasedena s farmacevti z dolgoletnimi izkušnjami, ki so na koncu svoje karierne poti, če ne opravljajo specializacije. Poleg tega imajo glede na pretekli način napredovanja tudi veliko število napredovanj znotraj lestvice razpona plačnih razredov – do 10 plačnih razredov, poleg tega pa tudi dodatek na delovno dobo. Takšna izbira primerov ustvarja izkrivljeno sliko, ki ne odraža stanja v perifernih regijah, kjer so razmere drugačne, poleg tega pa ni reprezentativno za farmacevte, ki so na začetku ali na sredini svoje karierne poti – farmacevte III, farmacevte II.

Članek v Financah navaja:

So to nizke plače? Kako jih komentira predsednica zbornice

Darja Potočnik Benčič, predsednica Lekarniške zbornice Slovenije, je komentirala: »Uporaba podatkov le za mesec december ni najbolj merodajna za realni prikaz stanja izplačil zaposlenim v lekarnah, saj so običajno decembra izplačani poračuni za nazaj glede delovne uspešnosti iz naslova prodaje blaga in storitev na trgu in druge nagrade v skladu z internimi akti zavoda.« In dodala, da so za mesece od septembra do novembra zneski precej nižji.

Zato objavljamo podatke za LL od septembra do decembra 2024 na različnih delovnih mestih, presojo o tem, ali so izplačane plače nizke, pa prepuščamo bralcem.

Naš odgovor:

Tukaj kljub temu, da upošteva argument mag. Darje Potočnik Benčič, avtor članka kot referenčno obdobje vzame le 4 mesece iz leta, ki vključujejo 2 najbolje plačana meseca. Novembra in decembra so plače splošno višje, kar se odraža tudi na povprečni plači v državi. Vzrok za to so v zasebnem sektorju božičnice in morebitne 13. plače. V javnem sektorju, torej tudi v lekarnah pa je vzrok najpogosteje izplačilo individualne delovne uspešnosti, ki se najpogosteje izplačuje na tri ali na šest mesecev. Avtor članka tako ponovno namerno uporablja podatke, ki ne prikazujejo realnega stanja plač čez celotno leto.

Slika 2: vir: SURS

Članek v Financah navaja:

Skrbi jih za dodatek

Potočnik Benčičeva v zvezi z dodatkom iz naslova prodaje na trgu sicer tudi opozarja, da so pogoji za izplačilo določeni v zakonu.

Ter da »bi se v primeru dodatnega zaposlovanja kadra, ob nespremenjenih pogojih financiranja lekarniške dejavnosti, utegnilo zgoditi, da bi zaradi povišanja stroškov dela pri izvajanju javne službe odhodki presegli prihodke, kar bi javnim zavodom onemogočilo izplačevanje delovne uspešnosti iz naslova prodaje blaga in storitev na trgu, navkljub presežkom na tem segmentu poslovanja, kar bi se izrazilo v znižanju plač farmacevtskih strokovnih delavcev«.

Delali bi enako, a za 30 odstotkov višje plačilo?

Spomnimo, da je pred dnevi zbornica ministrstvu za zdravje predlagala, naj določi normativ receptov na magistra farmacije v lekarni.

V povprečju naj bi po njihovih podatkih zdaj en magister farmacije obdelal 19 tisoč receptov na leto, LZS pa predlaga normativ 13.250. To bi bilo znižanje za 30 odstotkov. Ker se število kadra ne bi v kratkem spremenilo (izobraževanje več kadra zahteva čas), bi to v bistvu pomenilo, da bi enako kadra še naprej opravljalo enako količino dela, a za višje plačilo.

Predlagajo tudi »ovrednotenje« vseh storitev v lekarnah, kot so svetovanje po telefonu, pomoč pacientom brez recepta, iskanje terapevtskih alternativ ob pomanjkanju zdravil in reševanje zapletenih primerov uporabe zdravil.

Naš odgovor:

Avtor članka predstavlja dodatek iz naslova prodaje na trgu kot nekaj, kar le veča osnovno, že dostojno plačo. Vendar pa pri tem ne omenja, da so osnovne plače ravno na račun tega dodatka nižje, kot bi bile sicer. Ta dodatek namreč nikakor ni zakonsko zagotovljen dohodek, ampak gre za nestabilno spremenljivko. Podvržen je tako tržnim nihanjem, kot trenutni zakonodaji in na koncu še internim pravilom javnih lekarniških zavodov, kjer direktor določi ključ za razdelitev dodatka.

Opozarjanje na to sistemsko tveganje ni skrb za svoj lastni zaslužek, ampak za vzdržnost takšnega načina financiranja strokovnega dela v pomembnem delu javnega zdravstva.

Pikro retorično vprašanje »Delali bi enako, a za 30 odstotkov višje plačilo?« ponovno v slabem duhu predstavi skrb za vzdržnost financiranja javne službe. Namen sprejetja takega normativa je  v izboljšanju zdravstvene obravnave in opravljanja širše javne službe z omogočanjem zaposlitve dodatnega kadra, ki je za to potreben. S tem bi bila seveda izboljšana tudi vzdržnost javnega sistema. Ko pretehtamo koristi postavitve standardov in normativov v zdravju, proti avtoričini skrbi, da bi se komu lahko prehodno nekoliko povišala plača na račun tega, ta skrb meji na absurdno.

Članek v Financah navaja:

ZZZS: Pogajanja o cenah so, a to ne more biti edina rešitev

Kako upravičeno je vse to in kaj o predlaganem normativu pri receptih pravijo na ZZZS? ZZZS plačuje ne le za zdravila na recept, ampak prek priznane lekarniške točke tudi za delovanje lekarn, plačuje lekarniške storitve, kjer so kalkulativni element tudi plače zaposlenih strokovnih delavcev v lekarnah.

Konkretno, po vladni uredbi 2025 ZZZS kalkulativno plačuje 1.226 delavcev v lekarnah, od tega 687 farmacevtov receptarjev, 49 farmacevtov specialistov, 316 farmacevtskih tehnikov, 87 lekarniških delavcev in 87 drugih strokovnih delavcev.

Na ZZZS ugotavljajo, da kadra primanjkuje na številnih področjih zdravstva, vseeno pa menijo, da je v lekarnah treba »zaradi omejenega trga dela začeti iskati tudi alternativne rešitve, kot je prenos kompetenc, v konkretnem primeru na farmacevtske tehnike, ali uvajanje mobilnih lekarn v manjših krajih, ter začeti uvajanje robotske izdaje zdravil oziroma elektronsko izdajo zdravil na daljavo«.

»Sicer ima ZZZS odprta pogajanja z Lekarniško zbornico Slovenije glede cen lekarniških storitev, kar vključuje tudi normativ, vendar menimo, da samo z ukrepom, ki ga predlaga LZS, problematike ne bomo rešili.«

Naš odgovor:

 Članek tukaj kot možne rešitve navaja tudi nekaj predlogov ZZZS, kot so prenos kompetenc na farmacevtske tehnike, mobilne lekarne, robotska izdaja in izdaja zdravil na daljavo. Tukaj se moramo ob to tako kot družba, še posebej pa kot strokovni delavci v zdravstvu posebej obregniti. Takšni ukrepi ne le, da niso dokazano finančno učinkoviti, temveč so lahko tudi naravnost škodljivi za zdravje pacienta. Kot taki bi seveda pomenili popolno razvrednotenje poklica lekarniškega farmacevta.

Kar se tiče prenosa kompetenc na farmacevtske tehnike, seveda tukaj ni jasno v kakšni meri in katere kompetence bi se lahko prenesle na farmacevtske tehnike. Tukaj moramo izpostaviti dve stvari. Kot prvo, bi vsak prenos kompetenc iz magistra farmacije na farmacevtskega tehnika moral nujno pomeniti tudi dvig plač farmacevtskih tehnikov. Če je cilj ZZZS znižati stroške lekarniških storitev na ta način, že tukaj takoj vidimo, da to ni smiselno. Drugi in glavni pomislek, ki ga moramo tukaj imeti, pa  je ta, da obstajajo dobri strokovni razlogi zakaj so delovne naloge in s tem kompetence teh dveh profilov zdravstvenih delavcev ločene. Kot stroka moramo biti še posebej pozorni na pooblastila pri izdaji zdravil brez recepta in zdravil na recept. Odgovornost pri izdaji zdravil na recept je namreč deljena med zdravnikom in farmacevtom. Magister farmacije z licenco je ustrezno izobražen in usposobljen, da lahko to odgovornost tudi nosi. Med tem, ko takšna znanja za poklic farmacevtski tehnik niso in tudi ne morejo biti zahtevana. Da bi pričakovali, da nekdo s srednješolsko izobrazbo deli odgovornost, ki jo nosi magister farmacije, ki za svoje delo potrebuje opravljen magistrski študij z opravljenim praktičnim usposabljanjem in strokovnim izpitom za opravljanje poklica, poleg tega pa še pripravništvo in pridobljeno licenco, je skrajno zaskrbljujoče iz vidika stroke in varnosti pacienta.

To nas naveže tudi na predlog kot je izdaja zdravil »na daljavo« ali preko spleta. Vsak korak, ki bi okrnil zmožnost svetovanja ob izdaji zdravil, pomeni korak v smer, ki manjša varnost uporabe zdravil. Že zdaj lahko zasledimo podatke, da je do 10 % hospitalizacij povzročenih zaradi težav povezanih z zdravili. Ena od glavnih nalog farmacevta v lekarni je ta, da pacientu svetuje o pravilni in varni uporabi zdravil. Ta naloga bi bila s takšnimi ukrepi v najboljšem primeru oslabljena, v najslabšem primeru pa bi privedla do tega, da pacient takšnega svetovanja sploh ne bi prejel. Še ena od bistvenih nalog farmacevta je zagotavljanje učinkovitih, varnih in kakovostnih zdravil. To pomeni, da mora lekarna zagotoviti, da zdravilo pride v roke pacienta prav takšno. Pomik izdaje na daljavo bi pomenil, da bi se moral vzpostaviti sistem distribucije zdravil, ki trenutno ne obstaja. Niti pošta, niti nobena kurirska služba ne zagotavljata nadzora pogojev med transportom, ki bi bil potreben za zdravila. Kot vemo, morajo zdravila biti shranjena in transportirana pod točno določenimi pogoji, nekatera zelo občutljiva, tudi v hladilnikih. Nenadzorovan distribucijski sistem bi zagotovo vodil v poslabšanje kakovosti prejetih zdravil, kar bi spet pomenilo manj učinkovito in manj varno zdravstveno oskrbo pacientov.

Kar se tiče predloga »mobilnih lekarn«, prav tako ni jasno kako bi naj to razbremenilo farmacevte. Takšna verzija lekarniške dejavnosti, bi v praksi pomenila le večje obremenitve, saj bi zakomplicirala že tako obsežen sistem zagotavljanja kakovosti in pogojev. Poleg tega, pa tudi pacientom ne bi prinesla dodatne koristi, saj bi bilo izredno težko na tak način zagotavljati primerno zalogo zdravil v lekarni, ki je tudi ena izmed zakonskih zahtev za delovanje lekarne. Za območja, ki niso dobro pokrita v okviru lekarniške mreže, obstajajo že obstoječe rešitve, kot so odprtje lekarniških podružnic, ki pa ponovno zahtevajo zadosten kader in ustrezno vrednotenje dela.

Robotizacija v lekarnah zagotovo predstavlja prihodnost. V slovenskih lekarnah je vedno več robotiziranih sistemov, ki pa zagotovo ne morejo biti namenjeni temu, da v kakršnemkoli obsegu zamenjajo delo farmacevta, vendar so tukaj lahko kot pomoč pri delu. Takšne rešitve so seveda dobrodošle, vendar se moramo ponovno zavedati, da so takšni sistemi že v osnovi dragi, zahtevajo pa tudi drago vzdrževanje. Tako, da tudi če želimo na tak način razbremeniti delo farmacevtov, je za to nujna ureditev financiranja storitev.

Članek v Financah navaja:

Plačila za storitve rastejo bistveno hitreje kot recepti

Podatki ZZZS kažejo, da se je število izdanih receptov v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja od leta 2015 do 2024 povečalo za 21 odstotkov, vendar pa so se še precej bolj povečala plačila javne blagajne za lekarniške storitve.

Tudi če odmislimo skok izdatkov s predlanskim na lani (s skoraj 39 na 77 milijonov evrov), ki je nastal zaradi odprave dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja ter prenosa v obvezno, so se izdatki za lekarniške storitve od leta 2015 do 2023 povečali s 24 milijonov na skoraj 39 milijonov evrov, to je za 60 odstotkov.

Predsednica LZS Darja Potočnik Benčič poudarja, da bi lahko predlagani normativ števila receptov na magistra farmacije realizirali v nekaj prihodnjih letih, kar bi izboljšalo plačilo lekarniških storitev. »Če bi bil naš predlog sprejet, bi lekarne lahko dodatno zaposlovale,« pravi in dodaja, da je v zdajšnji strukturi lekarniške točke v povprečju priznanih manj kot 70 odstotkov strokovnih farmacevtskih delavcev, kar je »odločno premalo in pomeni preveliko tveganje za izvajanje storitev javne službe«.

Navaja, da je bilo leta 2024 v lekarniški dejavnosti zaposlenih 1.374 magistrov farmacije, »vendar od tega le 963 financiranih iz javnih sredstev«.

Mar res manjka 600 magistrov farmacije in 400 tehnikov

Lekarniška zbornica je tudi ocenila, da v lekarništvu na vseh ravneh primanjkuje kar 600 magistrov farmacije in 400 farmacevtskih tehnikov. Kako so to ugotovili?

Potočnik Benčičeva pojasnjuje, da so do tega prišli »s posnetkom vseh aktivnosti in izmerjenega časa, ki ga zanje porabimo«, ter opozarja, da so se z leti obseg dela in naloge v lekarnah močno povečali.

Kadra v lekarnah je več, ne manj

Zaradi navedb zbornice, kako da kadri »številčno zapuščajo lekarniško dejavnost zaradi preobremenjenosti, delovnih pogojev in nezadovoljstva s plačami«, so nas zanimale tudi številke o kadrih.

Po podatkih zbornice iz njihovega neuradnega popisa kadrov je bilo v lekarniški dejavnosti na primarni ravni leta 2019 zaposlenih 1.293,5 magistra farmacije, lani pa 1.375, to je 82 oseb več oziroma 6,3 odstotka več. V bolnišnicah se je število magistrov farmacije v šestih letih povečalo s 138 na 176,5, to je za 28 odstotkov.

Število farmacevtskih tehnikov pa se je od leta 2019 do 2024 na primarni ravni lekarništva povečalo s 554,5 na 602, to je za 8,6 odstotka, v bolnišnicah pa s 151 na 161 oziroma za 6,6 odstotka.

Število vseh zaposlenih v lekarnah na primarni ravni se je povečalo z 2.259 leta 2019 na 2.400 lani, to je za 6,3 odstotka, kažejo podatki zbornice.

Naš odgovor:

V članku se število izdanih receptov uporablja kot edina metrika za oceno obremenjenosti farmacevtov, kar je poenostavljeno in zavajajoče. Avtorji ob tem ne upoštevajo, da se z rastjo števila receptov ne povečuje zgolj količina dela, temveč tudi njegova zahtevnost – zlasti zaradi vedno večjega deleža pacientov s polifarmakoterapijo, kar zahteva temeljitejšo presojo, svetovanje in poglobljeno strokovno znanje.

Hkrati zaradi nedostopnosti primarnega zdravstva lekarne vse pogosteje prevzemajo vlogo prve dostopne zdravstvene točke, kjer pacienti pričakujejo ne le izdajo zdravil, temveč tudi svetovanje, odpravljanje napak na receptih in urejanje manjkajočih receptov. Lekarne zmeraj bolj postajajo edini preostali del javnega zdravja, kjer pacient lahko stopi iz ulice in je še takoj obravnavan.

Slovenija je prav tako ena redkih držav, ki je uvedla kognitivne lekarniške storitve, kot je pregled uporabe zdravil (PUZ) – pravica, ki je krita iz obveznega zdravstvenega zavarovanja in predstavlja velik dodatni strokovni in časovni zalogaj za farmacevte.

Članek prav tako ne omenja težav z dobavljivostjo zdravil, ki so se po pandemiji covida-19 še okrepile. Ob pogostih izpadih zalog mora farmacevt pacientom iskati terapevtske alternative, kar predstavlja pomembno, a sistemsko neovrednoteno obremenitev. Ko terapevtskih alternativ ni možno najti, lekarne tudi nadomeščajo industrijsko proizvedena zdravila s pripravo magistralnih zdravil v lekarnah.

Avtorji sicer priznajo, da se je število zaposlenih v lekarnah na primarni ravni povečalo z 2.259 leta 2019 na 2.400 leta 2024 (6,3-odstotna rast), vendar ob tem spregledajo lastno metriko – število izdanih receptov v breme ZZZS, ki se je v istem obdobju povečalo za več kot 15 % (z 17.687.192 na 20.378.353).

To pomeni, da je rast števila receptov več kot 2x tolikšna kot rast števila zaposlenih. Da bi se ohranilo razmerje receptov na zaposlenega magistra farmacije, bi bilo potrebno zaposliti več kot 2 x toliko farmacevtov letno kot se jih zaposli sedaj.

Kar se tiče finančnega vrednotenja lekarniških storitev, je analiza avtorja članka ponovno povsem zavajajoča. Ne upošteva namreč ne inflacije, ki v tem obdobju znaša 27,6 % (vir: https://www.stat.si/inflacija), niti rasti števila receptov (19,5 %), ki skupaj predstavljata že 52 % povečanja vrednosti storitev, poleg tega pa ponovno povsem pozabi na nabor novih storitev, kot so pregled uporabe zdravil. Vrednotenje lekarniških storitev je tako praktično enako kot leta 2015 in ne za 60 % višje kot to izkrivljeno predstavlja avtor članka.

Članek v Financah navaja:

Slovenija peta med 30 državami po številu farmacevtov na lekarno

Z lekarniške zbornice so nam na našo prošnjo posredovali tudi dve mednarodni primerjavi iz internega dokumenta evropskega združenja lekarniških farmacevtov iz leta 2024.

Slovenija je med 30 evropskimi državami na visokem petem mestu s 3,88 farmacevta na lekarno. Največ jih ima Italija (4,05), sledijo Avstrija, Luksemburg in Portugalska. Za Slovenijo so Norveška, Švedska, Češka, Estonija, Nemčija … Povprečje držav EU je 2,62 farmacevta na lekarno. Na koncu lestvice so Ciper (en farmacevt na lekarno), Turčija (1,14), Združeno kraljestvo, Nizozemska in Kosovo (1,5 farmacevta na lekarno).

Po drugi strani pa ima Slovenija relativno malo lekarn, kar pokaže podatek o številu prebivalcev na lekarno. Po tem kazalniku smo z okoli šest tisoč prebivalci na lekarno na sedmem mestu med 30 evropskimi državami. Največ prebivalcev na eno lekarno pride na Danskem (več kot 11 tisoč) in Nizozemskem (blizu devet tisoč). Povprečje EU je dobrih štiri tisoč prebivalcev na lekarno. Največ lekarn imajo po tem merilu v Grčiji, kjer na eno lekarno pride okoli tisoč prebivalcev.

Naš odgovor:

V zaključku članka, kot že v začetku, avtor ponovno primerja neprimerljivo – “jabolka in hruške”. Ureditev lekarniške dejavnosti v Sloveniji bistveno odstopa od ureditve v državah, s katerimi nas primerjajo.

V Sloveniji imamo res manj lekarn kot marsikje drugje, a so te lekarne praviloma večje, v njih pa je zaposlenih več magistrov farmacije, ker obratujejo ves delovni dan, pogosto tudi ob sobotah, kar zahteva več delovnih izmen in s tem več osebja.

Poleg tega lekarne v Sloveniji ne opravljajo zgolj izdaje zdravil na recept – izvajajo tudi številne dodatne storitve: kognitivne storitve, svetovanje pacientom, reševanje težav z recepti, pripravo magistralnih zdravil, ipd. Članek teh aktivnosti sploh ne upošteva, kljub njihovi strokovni zahtevnosti in obremenjujočemu vplivu na delo farmacevtov.

Namesto površnih mednarodnih primerjav bi bilo bolj relevantno prikazati dejansko obremenitev – npr. število prebivalcev na enega magistra farmacije ali število izdanih receptov na magistra, kar so objektivni in primerljivi kazalniki delovne obremenjenosti.

Če zaključimo, članek s svojo površinsko analizo in nerazumevanjem obravnavanega področja želi pokazati izkrivljeno stanje, ki ne odraža trenutne krize v tem pomembnem delu javnega zdravstvenega sistema. Želi pokazati, da so plače farmacevtov (morda celo neupravičeno) visoke in da ni potrebe po spremembah. Vendar pa podrobnejša analiza pokaže, da so osnovne plače farmacevtov nizke, dodatki niso zagotovljeni, obremenitve naraščajo, rast plač pa niti približno ne dohiteva rasti povprečne republiške plače.



Na koncu se moramo vprašati : »Če želimo kakovostno lekarniško oskrbo, ali lahko sistem res ostaja odvisen od prodaje kozmetike za financiranje osnovne dejavnosti?«